V noči od 22. na 23. december 1943 so domobranci zagrešili strahotno hudodelstvo v Novem mestu – umorili so vso Valantičevo družino. Alojzij Valantič, po poklicu pleskarski mojster, je bil v stari Jugoslaviji napreden človek in si je z delom svojih rok zgradil skromen dom. Čeprav je bila njegova žena globoko verna in je najmlajši sin Lojzek celo hodil ministrirat k frančiškanom, je vsa petčlanska družina sodelovala v OF že leta 1941. Hčerka Vida, ki je končala meščansko šolo, je 7. maja 1942 odšla v partizane v vzhodnodolenjski odred, pozneje pa v Gubčevo brigado. Po zlomu Italije je padla kot borka ljubljanske brigade na Ilovi gori 4. novembra 1943.

Očeta so Italijani odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil novembra 1943. V njegovi delavnici se je naselila skupina domobrancev, ki jim je poveljeval Jože Mavec – Gliha. V skupini sta bila tudi Franc Mavec – Šime in Alojzij Zupančič – Brko.

Jože Mavec se je nastanil v hiši nad družinskimi prostori, da je Valantičeve lažje nadzoroval. Tega, kdo je izdal Valantičevo družino, kakšen je bil neposredni povod strahotnega zločina, ne ve ali noče vedeti nihče. Drži pa naslednje: Na večer 22. decembra 1943 se je kmalu po devetnajsti uri razbesnela silna nevihta. Med 21. in 22. uro je bilo okrog Valantičeve hiše slišati divje streljanje, ki je preglasilo bliskanje in treskanje. Regljale so strojnice in čuti je bilo eksplozije bomb. V zrak je šinila raketa in dve sosedi Valantičevih sta videli, da je bila hiša zastražena in da so bile na vseh štirih vogalih postavljene strojnice. Klicev na pomoč ni bilo slišati, le pred začetkom streljanja je ena od sosed videla mimo hiše drdrati voz.

Pozneje so ugotovili, da je nekdo peljal mimo Valantičev pleskarski voziček. Nanj so domobranski morilci naložili pobita trupla Valantičeve družine in jih peljali na bližnji breg Krke. Pri nekdanjem napajališču pod kandijsko bolnišnico so jih pometali v vodo. Streljanje se je začelo po umoru Valantičevih in je povsem utihnilo šele po polnoči. Streljali so Nemci, ki so prihiteli na kraj umora. Ali so se tako dogovorili s svojimi hlapci ali je kdo poslal ponje, ni mogoče izvedeti. Mrtev ali ranjen ni bil nihče ne med Nemci ne med domobranci, pobita je bila le Valantičeva družina.

Naslednje jutro je prišel na kraj zločina gestapovec s policijskim psom. Pred Valantičevo hišo se je zbralo veliko ljudi. Čakali so, da bodo pripeljali krste in vanje položili žrtve. Saj ni nihče vedel, da so jih takoj potem, ko so jih pomorili, odpeljali in pometali v Krko. Gestapovec ni ničesar odkril in tudi pes ni našel sledov. Dež je vse izpral, so govorili hudodelci. Ker je bilo mesto po umoru Valantičevih zmeraj bolj ogorčeno, je kaplan Karel Wolbang zločin v »pojasnil« v pridigi. Dejal je, da so Valantičevo družino pomorili partizani, ki so ponoči vdrli v mesto.

V začetku februarja 1944 so domobranci poslali po Milko Brodschneiderjevo in Magdo Kleindienstovo,  dobri prijateljici Valantičeve družine, z naročilom, naj prideta takoj na breg Krke pod tovarno Jožeta Pence. Na bregu je ležalo truplo štirinajstletnega Lojzka Valantiča, ki ga je reka naplavila nekaj tednov po umoru; truplo je imelo zevajočo rano na vratu.

V začetku marca je Krka pri Seidlovem jezu naplavila trupli matere Marije in hčerke Alme Valantič. Ob koncu marca 1944 so potegnili iz vode še truplo očeta Alojzija Valantiča. Dobre tri mesece je ležalo skoraj na istem mestu, kjer so ga morilci vrgli v Krko. Sledovi strahotnih ran so pričali o tem, da se je bojeval z zločinci, ko je branil družino, dokler je mogel. Mater Marijo in hčer Almo so pokopali na novomeškem pokopališču, sina Lojzka in očeta Alojzija pa na šmihelskem.

Vir: SPOMENIKI NAJ GOVORE

Besedilo in ureditev EMA MUSER

Slikovno gradivo SLAVKO DOKL in SREČKO KODRE

Izdal in založil OBČINSKI ODBOR ZZB NOVO MESTO, 1972