Bučka in okoliške vasi imajo bogato zgodovino. Del te zgodovine je vsekakor trpka preteklost iz časa nacističnega potujčevanja, borbena in revolucionarna zgodovina NOB, ki se je odvijala na teh tleh.

Prvi napad na Bučko, novembra 1941 ni bil pomembne dogodek le za Bučko, pač pa za celotno NOB na Slovenskem. Nemci so imeli svoj načrt – njihov cilj je bil jasen – izprazniti ta območja (to je 10 km od Save, vse od Kuma do Brežic, celotno Posavje) in sem naseliti Kočevske Nemce, ki bi utrdili in branili to obmejno območje. Vse je bilo predvideno do potankosti. Nemci so načrt zasedbe pripravili z vso svojo pedantnostjo in z uporabo vse materialne moči takratnega rajha. Le nečesa niso predvideli – da bi se mali slovenski narod takemu načrtu lahko uprl s svojimi oboroženimi enotami. In prav to se je zgodilo. Slovenski narod, vedno vdan v svojo usodo, je v letu 1941 dokazal, da takšnega slovenskega naroda ni več. Tudi v dolenjskih hribih se je pojavila partizanska vojska in se spopadla z močno nemško vojsko.

Politično vodstvo v Ljubljani in Glavni štab NOV (pod vodstvom Mihe Marinka) sta jeseni 1941 zasnovala načrt partizanskih akcij, da bi Nemcem preprečili njihove načrte. Tu naj bi se skoncentrirale Belokranjska, Novomeška, Mokronoška in Brežiška četa. Na italijanski strani so si za bazo izbrali vas Telče, od koder so Bučko opazovali podnevi (z daljnogledi), zvečer so odšli, da bi prebivalce opozorili nase in jih opogumili za beg čez mejo na italijansko stran. Toda ni šlo vse po načrtu. Belokranjsko četo je doletela žalostna usoda. Italijani so jih zajeli med prenočevanjem in jih vse pobili. Zaradi nesporazuma se niso srečali z Revirsko četo. Ostal je del Novomeške in Mokronoške čete, skupaj okrog 40 mož. Zapadel je sneg. Preden so se približali župnišču, kjer je bila nemška postojanka, so prerezali telefonske žice, kar so Nemci kmalu opazili in postali še bolj oprezni. Splazili so se okrog pokopališkega obzidja, od koder so obvladovali vsa okna in se ob njem poskušali približati postojanki. Opazil jih je stražar, začel streljati in se potem opotekel v notranjost zgradbe. Začelo se je vsesplošno streljanje. Nemci so nažigali skozi špranje med opeko in s podstrešja. Nemce so z bombami pregnali iz pritličnih prostorov, niso pa se uspeli prebiti v nadstropja, ker so jih Nemci zasuli z bombami. Tu je padel prvi borec v napadu na Bučko, dijak Jožko Sašek -Devi iz Šiške, Niko Šilih – komandir Novomeške čete je bi hudo ranjen, prav tako še nekaj drugih mož. Bučki se je s tovornjaki nezadržno bližala kolona nemških vojakov. Borci so se umaknili, ne da bi postojanko uničili ali zajeli kaj orožja. Kasneje so izvedeli, da so imeli Nemci tisto noč veliko mrtvih in ranjenih. Četa se je nato hitro umaknila na italijansko stran v vas Telčice, od koder so morali hitro kreniti dalje, da jih ne bi obkolili Italijani.

Usoda partizanskih čet na Bučki je bila leta 1941 zelo trda, prve izkušnje v boju z nemško vojsko so plačevali s krvjo, obstoječe težave je stopnjevala še zgodnja zima. Nemci, ki so kljub napadu nadaljevali z izseljevanjem, so s tem napadom vendarle dobili težko svarilo. Nemška vojska ni bila več edina vojska na tem območju, pojavila se je uporna vojska, ki ni priznavala okupatorjeve oblasti. To je bila vojska z malo izkušnjami, a zato odločna, neustrašna in pripravljena na žrtve. Bučka je bila za Nemce pouk, da ni dovolj okupirati ozemlja, če uporno ljudstvo tega ne prizna. Za te ljudi je bila iskra upora tista, ki je zbujala upanje in krepila ponos. Upor je Nemce prisilil k spremembi njihovega načrta. Toda niti preseljevanje, niti namestitev oboroženih Kočevskih Nemcev, niti 3 m visoka bodeča žica in minsko polje za njo niso mogli preprečiti vezi med ljudmi z ene in druge strani.

Bučka ostaja simbol upora slovenskega naroda proti okupatorju in nasilnemu izgnanstvu!

Vir: Ivica Žnidaršič: Bučka 41-81, 1981